Spomnimo: Medtem ko si okoljsko ozaveščene države — v skladu s cilji in usmeritvami EU — prizadevajo za umik prometa iz mestnih središč, se prebivalci Novega mesta že 15 let borimo proti načrtom za gradnjo štiripasovne hitre tranzitne ceste, ki bi jo država, ob podpori novomeške občine, speljala kar skozi ulice našega naselja. Takšna rešitev bi v mestno okolje pripeljala še več prometa — celo evropski tranzit — namesto da bi ga od tam umikala.

Da je predlagana rešitev – umestitev hitre štiripasovne tranzitne ceste skozi mestne ulice Novega mesta – sporna in nezakonita, je že drugič pritrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije.

S sodbo št. I U 1162/2023-90 z dne 4. 7. 2025 je sodišče znova ugodilo naši tožbi in odločilo, da je gradbeno dovoljenje Ministrstva za naravne vire in prostor (št. 35105-37/2020-2550-262 z dne 3. 7. 2023), izdano za gradnjo 1. in 2. etape 3. razvojne osi – jug (od avtoceste A2 Ljubljana–Obrežje do priključka Maline), nezakonito.

Zato je sodišče to dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovno odločanje.

Ključno pri tem je, da je sodišče tudi izrecno prepovedalo uporabo Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/18, 59/19, 99/22 – odl. US) v postopku presoje vplivov na okolje. Ugotovilo je namreč, da ta uredba ni v skladu z ustavnimi in zakonskimi okviri, zaradi česar se je v tovrstnih okoljskih postopkih ne sme več uporabljati.

Ključna vsebina sodbe:

• Gradbenega dovoljenja za gradnjo sporne štiripasovne tranzitne hitre ceste skozi ulice Novega mesta ni več. Sodišče ga je odpravilo kot nezakonitega.

• Ministrstvo za naravne vire in prostor mora v ponovnem postopku presoditi vplive načrtovane ceste na okolje, pri čemer pa se ne sme več sklicevati na trenutno veljavno Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Sodišče je pritrdilo naši oceni, da je ta uredba neustavna in zato neprimerna za presojo vplivov na zdravje in okolje.

• Dokler Vlada RS ne sprejme nove uredbe o hrupu, ni mogoče zakonito odločiti, ali bi bile z gradnjo in uporabo hitre ceste prekoračene dopustne mejne vrednosti hrupa — ne med gradnjo, ne po njej.

• Ministrstvo bo moralo v ponovljenem postopku jasno in obrazloženo odgovoriti tudi na očitke o nezakonitosti državnega prostorskega načrta (DPN), ki je pravna podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

• Sodišče drugih tožbenih razlogov ni vsebinsko obravnavalo, saj so že zgoraj navedene ugotovitve zadostovale za odpravo dovoljenja in ugoditev naši tožbi.

V CI smo po našem mnenju dosegli pomembno sodno zmago, prelomno odločitev, s katero je bilo ugotovljeno, da se v postopku okolje presoje ne more uporabiti uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ker je neustavna. Sodišče je s tem priznalo, da državni predpisi ne smejo dovoljevati večjega posega v pravico do zdravja in zdravega življenjskega okolja, kot ga dovoljuje Ustava Republike Slovenije in pravo EU. To pomeni, da prebivalci nismo več brezpravni ob izpostavljenosti pretiranemu hrupu – tudi če ta uradno “ustreza” prenizko postavljenim mejam. Sodba sporoča, da:

• pravice ljudi do zdravja in kakovostnega bivanjskega okolja prevladajo nad podzakonskimi predpisi, ki so v nasprotju z ustavo,
• okoljska zakonodaja mora temeljiti na načelu previdnosti in spoštovanju mednarodnih standardov, ne pa na politično določeni “dopustni” škodljivosti,
• sodna veja oblasti lahko popravi zlorabe ali pomanjkljivosti izvršilne veje oblasti, kadar ta z uredbami varuje interese investitorjev na račun prebivalcev.

Sodišče je namreč v 103. odstavku sodbe navedlo: “/…/Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. 1. odstavek Zakona o vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo gradbenega dovoljenja dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.”

Ta sodba po našem mnenju odpira vrata vsem, ki se borijo za zdravo življenjsko okolje, da se uprejo škodljivim projektom, ki temeljijo na ohlapnih ali nezakonitih okoljskih mejah. Jasno sporoča, da je pravica ljudi do zdravja in zdravega življenjskega okolja nad političnimi odločitvami in prometnimi ambicijami.

Zaključimo z upanjem, da je s tem storjen pomemben korak k večji odgovornosti države za varovanje zdravja in okolja!