OECD opozarja na pomen preprečevanja škode že pri prostorskem načrtovanju. Tudi pri 3. razvojni osi – jug bi morala država škodljive vplive na prebivalce preprečiti že z izbiro najustreznejše trase, ne pa jih naknadno blažiti z vedno novimi in dragimi omilitvenimi ukrepi za edino in edino prostorsko rešitev.

V najnovejšem okoljskem pregledu Slovenije 2026 OECD poudarja pomen preventivnega pristopa, zmanjševanja tveganj in krepitve odpornosti. Posebej opozarja na potrebo po pravočasnem upoštevanju podnebnih tveganj pri prostorskem načrtovanju in infrastrukturnih odločitvah. Ministrica za okolje in prostor Polona Rifelj je ob predstavitvi poročila poudarila: »Hitrejši postopki ne pomenijo nižjih okoljskih standardov.«

CI 3ROS-jug že vrsto let opozarja, da bi bilo treba škodljive vplive načrtovane 3. razvojne osi – jug na prebivalce Novega mesta preprečiti že z izbiro najustreznejše trase, ne pa šele v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja z vedno novimi omilitvenimi ukrepi zmanjševati posledice trase, ki na tej lokaciji in v štiripasovni izvedbi ni bila celovito primerjana z alternativnimi rešitvami.

V Študiji variant iz leta 2008 je bila sicer kot najustreznejša izbrana varianta V-vzhodna C, ki je predvidevala priključevanje hitre ceste na avtocesto A2 pri Lešnici. Pozneje je bila sprejeta drugačna rešitev, s priključevanjem na obstoječi priključek Novo mesto-vzhod. S tem je bila glavna trasa 3. razvojne osi preusmerjena skozi poseljeno območje Novega mesta, kjer je bila prvotno predvidena le mestna obvoznica. Namesto nje je zdaj načrtovana štiripasovna hitra cesta, namenjena tudi tranzitnemu prometu.

Posebej problematično pa je, da pri poznejši primerjavi ustreznosti priključkov Lešnica in Novo mesto-vzhod primerjava vplivov obeh rešitev na kakovost zraka in obremenjenost prebivalcev s hrupom sploh ni bila opravljena. Kljub temu je bila rešitev s priključkom Novo mesto-vzhod ocenjena kot ugodnejša, s tem da je v dokumentaciji izrecno navedeno, da presoja vplivov glede hrupa in zraka ni bila opravljena. Danes pa so prav za tako spremenjeno traso predvideni obsežni in dragi omilitveni ukrepi za zmanjševanje njenih vplivov na okolje in prebivalce.

Zato ostaja ključno vprašanje: ali danes z omilitvenimi ukrepi blažimo posledice prostorske rešitve, ki v tej obliki sploh ni bila izbrana kot najustreznejša v Študiji variant? In še pomembneje: ali bi bila spremenjena trasa skozi Novo mesto sploh izbrana, če bi bila celovito primerjana z alternativami ob ustreznem upoštevanju vplivov na prebivalce?

Preprečevanje škode se začne že pri izbiri trase, ne šele pri načrtovanju ukrepov za blažitev njenih posledic.